Glavna vloga sredstev za izpiranje zlata v procesih kopičnega izluževanja je kemično raztapljanje (npr. cianida) zlata v rudi v topni kompleks, ki se nato pridobi z adsorpcijo ali izpodrivanjem. Tradicionalno izpiranje s cianidom je zelo učinkovito (stopnje izkoristka pogosto presegajo 80 %) in ekonomsko pomembno za rude nizke-vsebnosti (0,5-1,5 g/t). Vendar lahko njegova zelo strupena narava onesnaži vodo in tla, kar zahteva nevtralizacijo jalovine in upravljanje zaprtih-jezernikov. Sredstva za izpiranje brez cianida (kot sta tiosečnina in tiosulfat) so okolju prijazna, vendar draga (tiosečnina je 10-krat dražja od natrijevega cianida), zahtevajo ostre reakcijske pogoje (močno kislo okolje) in kažejo znatna nihanja v stopnjah izkoristka (50%-85%).
Postopki kopičnega izpiranja so bolj prilagodljivi, vendar zahtevajo specifično prepustnost rude, velikost delcev (običajno zdrobljenih na 10–50 mm) in podnebje (idealno boljše v sušnih regijah). Nedavne raziskave so se osredotočile na tehnologije za izboljšanje izlužilnih sredstev, kot je dodajanje sredstev za izpiranje (peroksidi) ali biološko izpiranje (z uporabo mikrobne oksidacije) za izboljšanje stopnje disociacije zlata. Prihodnji razvoj mora uravnotežiti učinkovitost, stroške in varstvo okolja, kot je spodbujanje tehnologij razgradnje s cianidom (npr. obdelava s H₂O₂) ali razvoj novih sistemov za izpiranje kompozitov. Na politični ravni bodo omejitve uporabe cianida v različnih državah (kot je uredba EU REACH) vodile industrijo k zelenim procesom.
